Ranta in Smodlak se neskončno veselita počitnic, ko bosta imela ves čas samo zase. Ko je njuna pamet že povsem razpuščena, udari na plan novica, da so ukinili njihov klub in da Sokolov ni več. Le kaj to pomeni? Ranta se odloči, da vzame usodo v svoje roke … Seveda pa pri tem ne gre brez Metke, starih dobrih prijateljev, slastnih sendvičev in nepremagljivih – košarkatorjev. In kako se je vse skupaj končalo? Pravzaprav se še nadaljuje, saj se ta zgodba v resnici nikoli ne konča …

Tako se začne zgodba: Ranta in košarkatorji:

POČITNICE IN LENUHI
Ko je Smodlak izrekel svoje znamenite besede Dragi moji, to je šele začetek!, so se vsi spraševali: kakšen začetek? Začetek novega ali
začetek konca?
V resnici ni bilo nič novega. Pred vrati je bil konec šole in to je bilo to! Počitnice se res ne bodo začele prav danes, ampak zelo kmalu. Šola je bila že v ciljni ravnini in samo malo je še manjkalo, pa se bo zgodilo.
Ranta in Smodlak sta bila neskončno vesela, da bosta dobila veliko prostega časa. No, tega sta imela že prej, ker se s šolo, učenjem in domačimi nalogami nista kaj preveč ukvarjala. Ranta skorajda ne, Smodlak pa še manj.
Pa vendar je lepo, ko lahko rečeš: šole je konec! Ni več učenja, ni drilanja, piflanja in riflanja. Učbeniki se ti ne bodo več prikazovali sredi noči in ne bo se več treba skrivati pred hišnikom. Prav zaradi tega sta bila Ranta in Smodlak neizmerno navdušena.
»Ah, ves čas na tem svetu bo samo za naju,« sta si govorila. Ne tako kot prej, ko jima je bil na voljo samo na pol ali pa nekaj malega čez četrt. Zdaj bosta zmagala! Saj ni več daleč. Samo še kakšen
dan ali dva.

ilustracije: Uroš Hrovat

• Tiskana knjiga
• E-knjiga
• Zvočna knjiga

Založba Galarna

Obišči

Biblos

Obišči

Audibook

Obišči