Ranta je preživljal svoje zaslužene poletne počitnice, toda nekega jutra mu je mama po obilnem zajtrku postregla še s seznamom “nujnih, najbolj nujnih in najnujnejših del in opravil v juliju in avgustu”! Ranta se vsekakor ni sprijaznil s takšnim potekom počitnic. Zato se je dogovoril, da jo bo s prijateljema Smodlakom in Metko s kolesi mahnil k babici na deželo. Že sama pot je polna dogodivščin: ‘sezidati’ morajo šotor, ko jih ujame noč, nato bežijo pred nevihto in se nazadnje izgubijo v gozdu v bližini domačije. Ko končno prispejo na kmetijo, jih tam čaka obilica kmečkih opravil, ki pa jih razigrana trojka vedno spremeni v divje vragolije in smešne potegavščine …,

Tako se začne knjiga Kolesar naj bo!:

MAMA, PRISTAJAM!

Ranta je še enkrat močno zamahnil z rokami in se dvignil nad velik hrast, ki je rasel sredi dvorišča. Vrabčki na vejah so se ustrašili nenavadne ptice in prhnili z drevesa. Le stara vrana se je na ves kljun smejala skuštrani štorklji v pižami. Ranta pa je užival. Ah, kako lepo je leteti, se mu je smejalo, hihi, kako majhni so naši tam spodaj! Leteči je imel kar številno občinstvo. Metka, Smodlak in mama so s široko odprtimi usti strmeli v nebo.
»Ranta, zdaj je pa dovolj! Takoj pridi dol! Slišiš?!« je zakričala mama. Najbrž jo je že postalo strah, da ne bi njenemu sinu postalo letenje tako všeč, da bi jo popihal v južne kraje.
»Že pristajam, že pristajam,« se je končno odločil. »AIR RANTA kliče kontrolni stolp. Stolp, javi se! Prosim, pripravite letališče za pristanek! Hvala!«
S pristajalne steze so spodili mačko, ki se je z visoko dvignjenim repom užaljeno umaknila.
»Spustite kolesa!« je ukazal sam sebi in iztegnil noge.
»Dvignite zakrilca!« je nadaljeval in postavil ušesa poprek.
Vse je potekalo kot po učbeniku, nenadoma pa je Air Ranta zašel v težave. Ušesa in noge ga niso več ubogale in komaj je še držal pravo smer. Mahal je z rokami, brcal z nogami in plahutal z ušesi. Vseeno ga je neusmiljeno vkleklo k tlom, hitreje, hitreje, še hitreje …
»Joj, ni mi pomoči, raztreščil se bom!«
Smodlak je razprl roke, kot bi ga hotel uloviti. Metka si je v strahu zakrila oči in zamižala. Tudi Ranta je zamižal …
TRAS! BUM! ROMP! BLAF! ČMOK! FLEK!
Konec? Ali je to res že konec?
»Ranta!« se je odločno zadrla mama. »Ranta, če takoj zdaj ne vstaneš in prideš dol, ne dobiš več zajtrka! Telovadi na dvorišču, če že moraš! Saj se bo hiša podrla, tako razgrajaš. Kot bi se z letalom vozil po sobi!«

ilustracije: Uroš Hrovat

• Tiskana knjiga
• E-knjiga
• Zvočna knjiga

Založba Galarna

Obišči

Biblos

Obišči

Audibook

Obišči