Nekoč je bil en fant. To ni bil navaden fant, ta fant je bil nekaj posebnega. Ta fant Bojan zvečer ni hotel zaspati. Izmišljal si je vse mogoče, da mu ne bi bilo treba zaspati. Ko je zvečer oblekel pižamo, ko si je umil zobe, ko je zlezel v posteljo, ko se je pokril, ko je zaprl oči, ko je njegov oči rekel lahko noč, ko je mama rekla lahko noč, je Bojan vedno rekel: »Ne bom še spal!« »Zakaj ne boš spal?« »Igrač nisem pospravil!« »Sem jih jaz pospravil,« je povedal očka.

»Ali si dal raketo v škatlo?« je vprašal fantek. »Ne, raketo sem dal na polico,« je povedal očka. »Kam?! Na polico?!« je poskočil Bojan. »Ne veš, da moraš raketo vedno pospraviti v škatlo in ne na polico?« Oči je zmajal z glavo: »Važno je, da raketa ni v pralnem stroju …« »Raketa mora biti parkirana v škatli,« je odločno rekel Bojan in odšel postavit raketo na pravo mesto. Očka je bil prepričan, da bo sinko takoj zaspal, ko bo raketa parkirana na pravem mestu. Vendar ni bilo tako.

• Zvočna knjiga

Audibook

Obišči